O ne prav subtilni povezavi med 8. marcem in volkovi
Kot dekletce sem verjela, da je moj oče bog na zemlji, in moj največji strah je bil, da bo nekega dne umrl in izginil iz mojega življenja.
V svoji zamaknjenosti sem uspešno preskočila nekaj razvojnih stopenj po Freudu in to prepričanje ohranila do poznih najstniških let. Šele zdaj vidim, kako protislovno je bilo. Bog, ki umre?
A malikovanje se je navsezadnje le preusmerilo na druge pripadnike moškega spola in prvotno navdušenje se je v toku stvarnih odnosov obrusilo v precej bolj uravnovešena čustva.
Izgubljene iluzije o božanski naravi moških sem nadomestila z idealiziranjem žensk vseh starosti, družbenih statusov, poklicev in značajev. In osmi marec ‒ ko se je (moški) svet zdrznil iz samozaverovanosti in se iz slabe vesti globoko priklonil ženskam ‒ se mi je zdel super praznik. Pa čeprav ne maram nageljnov, in čeprav se ga drži pridih nekih minulih časov, nečesa že zdavnaj preseženega, odvečnega.
Ali je človeštvo v resnici preseglo to moško-žensko delitev, je najbrž debata za resnejše priložnosti in prostore. Mene trenutno navdušujejo in navdihujejo volkovi: v volčjih združbah o tem, kdo bo krdelo vodil v določeni situaciji, ni odvisno od tega, kako visok položaj ima na volčji lestvici, ali od spola, ampak od tega, kakšne sposobnosti ima posameznik. Nekdo je zdržljiv lovec, drugi je dobra varuška. Samec ali samica, ni važno. (iz knjige Modrost volkov)
Tako nekako si predstavljam uravnovešeno človeško družbo.
Pojma nimam, ali oziroma kdaj bodo moje besede meso postale. Do takrat … vsem ženskam, dekletom, gospem in gospodičnam čestitam za njihov praznik.
